Navodila za branje likovnega dela: (ali vsak zakaj ima svoj zato)

Najprej vidimo silhueti dveh mož. To sta Janez Trdina s pohodno palico in Božidar Jakac s čopičem. Predstavljata dva priznana avtorja, ki sta hodila po podgorskih vaseh. Oba sta poznala Stopiče. Trdina jih omenja v Narodni blagajnici, Jakca so večkrat videli slikati pokrajino. Če pogledamo vmes, med platnice, bomo videli njune likovne in literarne zgodbe, kot v knjigi.

Iz silhuet se vzdigne krog, ki predstavlja svet, notri sedi deklica Božana, ki je dobila ime po Božidarju, avtorju skulpture Andder in Trdini. Tudi knjiga in deklica je božana. Božano, ki predstavlja otroka, vidimo v treh časovnih obdobjih, vsako razvojno obdobje opisuje beseda, ki je značilna za del odraščanja:

Najprej je »mama«, ki predstavlja družino in je vse, cel svet.

Nato je obdobje »zakaj«, obdobje spraševanja.

Sledi obdobje postavljanja zase – obdobje »ne« in grajenje svojega sveta.

In potem je obdobje, ko mora otrok to, kar nosi v sebi deliti z nekom, kot bi pisal »dnevnik«. Ta dnevnik je knjiga. Rastoča knjiga.

Božanin svet trdno stoji na svojih stebrih, ki ju predstavljata dva velikana. Trdina, kronist, ki je vse skrbno zapisoval, in Jakac, ki je svet oslikal. Vendar Božano beremo v drugi smeri, ker je drugačna, kot da bi želeli, da pove kaj na svoj (nov in drugačen) način. Njen svet drvi naprej, to ponazarja devet črt, kot bi grafično stripovsko pokazal premikanje v času. Devet različno dolgih črt je devetletka, leta so postavljena kot številke na uri. Od šestega do štirinajstega leta.

Likovno delo mora imeti ritem, kot glasba, 1, 2, 3, … en svet, dva stebra (noge) na katerih stojimo, tri deklice, en svet, ... Zaradi ritma se z očmi premikamo gor in dol po skulpturi, če pogledamo notri, pa jo beremo kot knjige.

 

Skulptura ima tudi trajnostno noto, podstavek je narejen iz starega pohištva zlate maturantke :), krog je del na ulico zavržene omare. 

 

Risbe v Božani je prispevala hčerka Nana Ivana, stara sedem let.